DIATONIČNA HARMONIKA
Diatonična harmonika, pogovorno frajtonerica, sicer pa tudi gumbna harmonika ali prostotonska harmonika, je vrsta harmonike, za katero je značilno, da zveni drugače ko jo "stiskamo" in drugače ko jo "vlečemo". Pri harmonikah starejše izdelave zanihata dva jezička za vsak ton, pri novejših pa kar trije, kar vpliva na barvo zvoka. Enovrstne in dvovrstne harmonike so starejše izdelave, najnovejše pa premorejo na melodični strani celo štiri vrste gumbov. Harmonike razlikujemo tudi po razvrstitvi tonov na melodični strani, kar pogojuje način igranja. Godci so razlikovali slovensko, nemško ali štajersko uglasbitev. Naj pogosteje jo uporabljajo ansambli kot so Ansambel Lojzeta Slaka, Ansambel Franca Miheliča, Ansambel Tonija Verderberja in drugi. Veliko pa je tudi zasebnih in javnih glasbenih šol kot npr. Munda, Goter, Rutar, Marolt...

Prvo harmoniko je leta 1821 skonstruiral Nemec F. Buschmann in jo imenoval ročna eolina. Leta 1929 je C. Demian na Dunaju predstavil in prijavil patent predhodnice diatonične harmonike z nazivom Accordion, istega leta je C. Wheatstone v Londonu prikazal šesterokotno koncertino. To je kasneje izpopolnil H. Band in po njem se nemška različica imenuje bandoneon. Tako umetniki kot skladatelji so ga prezirali, vendar je kmalu postal priljubljeno mornarsko in ljudsko glasbilo. Končno so na Dunaju izdelali melodeon z eno vrsto tipk v diskantu, ki je bil akustično zelo podoben ustnim orglicam in kot tak predhodnik diatonične harmonike. Na Štajerskem je v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja nastala trivrstna diatonična harmonika, ki se je zaradi svojih značilnosti kmalu razširila po vsej Evropi in prevzela vodilno vlogo pri izvajanju ljudske, predvsem plesne glasbe. Pri nas so jo imenovali kar harmonika ali ramonika, orgle, mehi, fude, šumele, mešiček in še kako drugače, najpogosteje pa z germanizmom “frajtonar’ca”. Diatonična harmonika je zelo priročna za igranje ljudske glasbe, posebej še za spremljavo ljudskih plesov. Potreben plesni ritem dajejo močno zveneči basi, ki dobijo barvo, podobno helikonovim, zato jo nemalokrat imenujejo helikonka. Tudi pri diatonični harmoniki razvoj še poteka, vendar je trenutno najprimernejše glasbilo s tremi vrstami v diskantu, z enim dodanim gumbom ter dodatnim basom na basovski strani. Vsekakor pa se diatonična harmonika naj ne bi primerjala s kromatično, saj ima drugačne značilnosti in drug namen. Literatura, ki naj bi se uporabljala, mora temeljiti predvsem na ljudski in narodnozabavni melodiki, da bo glasbilo ostalo ljudsko, obenem pa se spodbujajo novosti, ki bi res prispevale k razvoju tega glasbila

Povzeto po učnem načrtu za diatonično harmoniko Ministrstva za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije.

CITRE
Cítre so ljudsko strunsko glasbilo iz družine brenkal, razširjeno predvsem v alpskih deželah. Imenujejo jih tudi klavir malega človeka. Imajo 30 do 45 strun, od tega 4 ali 5 melodijskih, ostale so spremljevalne. Na melodijske strune se igra s trzalico, na spremljevalne pa s prsti levice. Izvor ni jasen, dokazano pa je, da so že antična ljudstva igrala na instrumente, podobne današnjim citram.Citre so postale zelo znane, ko je bila na njih izvajana spremljevalna glasba v znanem film Tretji mož režiserja Carola Reeda. Uporabljene so bile tudi v filmski glasbi Urbana Kodra za film Cvetje v jeseni.

KONTRABAS
Je največji izmed godalnih instrumentov in proizvaja najnižje tone. Za razliko od ostalih godalnih instrumentov so njegove strune uglašene v čistih kvartah (g, d, A, E); lahko ima tudi peto struno, praviloma uglašeno na ton C. Kontrabas transponira oktavo navzdol, kar pomeni, da nota, ki jo zaigramo na ta instrument, zveni oktavo nižje. (Je edino godalo, ki transponira, razlog pa je preglednost pisave, sicer bi notni zapis nizkih tonov terjal preveč pomožnih črt.)Kontrabas se je razvil iz viole da gamba in v glavnem obdržal obliko trupa z ravnim dnom in širokim obodom. Znan je že od 16. stoletja dalje, v instrumentalne zasedbe pa so ga uvrstili v 17. stoletju. Vrat glasbila si glasbenik nasloni čez levo ramo, s kovinsko nogo pa je glasbilo uprto v tla. Kontrabasist igra na kontrabas stoje ali sede na visokem stolcu. Kontrabas ima poševna ramena, da glasbenik lažje doseže spodnji del ubiralke. Na kontrabas lahko brenkamo (pizzicato) ali igramo z lokom - kontrabas ima najtežji in najkrajši lok med godali. Načini igranja z lokom se razlikujejo glede na dežele. Večina izvajalcev v Evropi uporablja Bottesinijev ali »francoski« lok. V Srednji in Vzhodni Evropi pa imajo izvajalci raje »nemški lok«, izdelan na osnovi Dragonettijevega loka. Držijo ga s spodnje strani kakor lok za violo. Znan je pod vzdevkom »žaga za meso«. Če na kontrabas brenkamo, dobimo globok, doneč zvok. Zato ga pogosto uporabljajo v jazzu in ljudski glasbi.Med najpomembnejše skladatelje in izvajalce na tem glasbilu sodi Verdijev prijatelj Giovanni Bottesini (1822-1889). Zaradi njegove zmožnosti igranja visokih tonov so ga klicali »Paganini na kontrabasu«. O kontrabasu je napisal pomembno knjigo, predvsem pa mnogo solističnih in koncertantnih skladb.
Kontrabase so vedno izdelovali v različnih velikostih. Glasbilo polne velikosti (približno 2 metra), so uporabljali v zgodnjem baroku. Z razvojem ovitih črevnih strun so ga izdelovalci lahko zmanjšali na obvladljivo velikost. V modernem orkestru je običajno osem tri-četrtinskih kontrabasov, z dolžino trupa okoli 115 centimetrov, s povsem jeklenimi strunami. V 17. stoletju so v procesijah prenašali kontrabase polovične velikosti, obešene z jermeni čez ramena. Izdelanih je bilo tudi nekaj gigantskih kontrabasov. Med njimi velja omeniti Vuilaumov »oktobas« izdelan leta 1849. Visok je bil več kot štiri metre. Zaradi velikosti sta bila za igranje potrebna dva izvajalca. Na strune sta pritiskala s pomočjo vzvodov in pedalov. Največji kontrabas, visok 4.8 metra, je izdelal glasbilar Martin iz Liechestra v Angliji. Bil je tako velik, da so morali v strop izvrtati luknjo. Uglaševali so ga v sobi v zgornjem nadstropju.

ELEKTRIČNA BAS KITARA
Električna bas kitara je v uglasitvi zelo podobna kontrabasu. Nastala je leta 1951. Po obliki je zelo podobna navadni električni kitari, le vrat je nekoliko daljši in vitkejši. Najbolj razširjene kitare te vrste so take s štirimi strunami, obstajajo pa tudi različice s petimi ali šestimi strunami. Kitara je namenjena poudarjanju ritma in še posebej nizkih tonov, njena uporaba pa je nepogrešljiva v raznih bendih.

Kitara brez prečk (fretless kitara)
Električne solo in bas kitare so na voljo tudi v različici, ki na ubiralki nima prečk. Uporabljajo se ravno zaradi drsečega tona (glisanda). Tovrstni inštrument je prvi svetu predstavil (1977) legendarni Jaco Pastorius, ki ga glasbeni strokovnjaki smatrajo za najboljšega basista vseh časov. Kot mojster bas kitare brez prečk pa je danes zelo znan Steve DiGiorgio. Poleg basovske kitare brez prečk pa obstaja tudi tovrstna solo kitara, ki se je pojavila v šestdesetih letih. Uporabljali so jo predvsem avantgardni kitaristi (Robert Fripp, Frank Zappa, Andy Summers).

Stili igranja
Klasični stil
Igramo sede, kitaro imamo naslonjeno na levo stegno (če smo levičarji na desno stegno), nogo pa podložimo s pručko ali čim podobnim in s tem dvignemo instrument, ki mora biti v višini ramena oz. glave.S prsti desne roke udarjamo po strunah ob zvočnici in s tem dobimo zvok. S prsti leve roke pa pritiskamo na prečke na vratu — s tem dobivamo tone.

Nastopaški stil
Igramo stoje in uporabljamo pas, ki nam pomaga držati kitaro. Večina kitaristov kitaro igra z pomočjo trzalice.

vir: wikipedia, prosta enciklopedija